Zakaj prav Vietnam? Odgovor je preprost. Zakaj pa ne. Dežele trume turistov še niso odkrile. Tako smo po dolgem in počez okušali Vietnam. Po raziskovanju Evrope in Amerike, je bil čas, da spoznam še Azijo. Vietnam je pomembno zaznamovala približno dvajset let trajajoča krvava vojna z Združenimi državami Amerike, danes pa slovi kot dežela prijaznih nasmehov, čudovite narave, bizarne hrane, riževih polj in vse hitreje rastočih vplivov Zahoda.
Prvi vtis Vietnama sem si oblikovala na poti iz letališča do centra prestolnice Hanoja. Milijoni motorjev, koles. V deželi s šest milijoni prebivalcev, je kar pet milijonov motorjev. Zanimivo je opazovati, kako si celo tri osebe delijo motor – videla sem kako mati z motorjem prevaža tri otroke. Popoln kaos, občutek imam, da prometna pravila ne obstajajo. Če potrobiš, imaš prednost. Preden prispemo v sam center mesta, na cesti opazim celo vodne bivole. Ne biti presenečeni, če prehitite prodajalce kruha ob strani pet-pasovnice. Vožnjo smo preživeli, a to še ne pomeni, da bomo tudi hojo po mestih. Prečkanje cest je namreč svojevrsten podvig. Moj nasvet: Kar pojdi, prični hoditi, ne teči, ustavi se na sredi, če je treba, a ne pričakovati, da se bodo avtomobili ustavili tebi.
Prvo srečanje z Vietnamsko kulinariko je bilo že prvi večer. »Privoščili«, no, pravzaprav smo odšteli le nekaj dolarjev, smo si tradicionalno juho Pho (bánh phở). Vietnamska juha Pho je ena najbolj popularnih pouličnih jedi v Vietnamu. Je tako rekoč goveja juha, a se od nje razlikuje po količini začimb, intenzivnosti okusa in po tem, da se vanjo na koncu zakuha sveže riževe rezance in doda surovo piščančje ali goveje meso, katerega vroča juha le rahlo popari šele, ko je vse skupaj v skodelici. Ko sem na menijih v nekaterih restavracijah videla bizarno ponudbo – popularna jed v Vietnamu je celo pes – sem se želela prepričati, da ne dobim kaj takšnega na moj krožnik. Rada raziskujem, a pri okusih ostajam tradicionalna. S prstom sem pokazala na različne vrste mesa in spraševala, ali je to piščanec. Po mnogih odgovorih: »Ne. Neeee piščanec«, sem končno pokazala ta pravo meso. Vsaj tako mislim. Upam, da sem res pojedla piščanca. Na pogled in po okusu je spominjalo na piščančje meso. Pho vas bo stal le par dolarjev, dobite ga lahko skoraj vsepovsod, jeste pa kar na ulici med sedenjem v majhnih plastičnih stolih za majhno mizo. Okusno in poceni hrano lahko v Vietnamu najdete povsod, ni treba dolgo iskati. Kot sem omenila, se na meniju znajdejo tudi bolj bizarne jedi, na primer kače, podgane, golobi, želve, psi.
Če imate občutljiv trebuh, priporočam, da se izogibate tržnic. Ko smo zašli na eno izmed stranskih ulic in prišli do manjše tržnice, smo videli, od kje prihaja hrana na naše krožnike v restavracijah. Piščanci tekajo vsepovprek, nekaj korakov vstran jim sekajo glave, spet pri drugi stojnici jih prodajajo. Vonj in pogled sta vse druga kot prijetna. Zadržim dih in pospešim korak. Vonj po Hanoju je toliko hujši zaradi pogostih močnih nalivov, ki neprijetne vonjave le še poslabšajo. A se navadiš. Smradu in dežja. Obvezna oprema v Vietnamu je tako dežnik, bolje kar dežni plašč. Celo motoristi ga uporabljajo, prilagojene pelerine, ki segajo preko motorja in so prozorne na mestu za luči.
V Hanoju najdeš veliko pagod. Pagoda je stopničast stolp z več nadstreški, zgrajen po tradiciji in izvira iz zgodovine vzhodne Azije. Uporabljajo jih kot prostor čaščenja. Tran Quoc Pagoda na Truc Bach jezeru je ena med najstarejšimi v Vietnamu. Obiščemo tudi Chùa Mot Cot pagodo (Pagoda na enem stebru). Gre za leseno stavbo, zgrajeno leta 1049, ki stoji na lesenih podpornikih nad jezerom. Kralj Ly Thai Thong je imel sanje, v katerih se mu je Bodhisattva Avalokitesvara, boginja usmiljenja, prikazala z lotosovim cvetom. Obstoječa pagoda je le miniaturna reprodukcija izvirnika, ki je predstavljal lotos, ki nastane iz vode.
V Hanoju obiščite tudi mavzolej Ho Ši Minha. Ho Ši Minh, politik in revolucionar, je pomembna oseba v Vietnamu, če ne kar najpomembnejša. Bil je ustanovni predsednik Demokratične ljudske republike Vietnam; nekoč sovražnik razvitega sveta, v svoji domovini pa kot »Striček Ho« kljub prelivanju krvi velja za narodnega heroja. Mavzolej Ho Ši Minha je velik spomenik, dokončan leta 1975 po navdihu Leninovega mavzoleja v Moskvi.
