Nočni vlak nas popelje do 350 kilometrov oddaljene pokrajine v bližini kitajske meje. Naš cilj je hribovita pokrajina Sapa. Po osmih urah se ustavimo na železniški postaji Lao Cai, od koder nas kombi zapelje do mesta Sapa, ki je prvotno je nastalo kot francoska gorska postojanka leta 1922, danes pa predstavlja turistični center severozahodnega Vietnama. Mesto se nahaja na 1500 metrih nadmorske višine v oddaljenih severozahodnih gorah Vietnama, mesto, bolje, celotna pokrajina je znana po robustni pokrajini in svoji bogati kulturni raznolikosti. Dolina Sapa gosti številna hribovska plemena. Med 54 etničnimi skupinami, ki jih najdemo v Vietnamu, jih je kar osem različnih v Sapi. Mesto Sapa je usmerjena tako, da ponuja karseda najlepše razglede na jasne dni, s pogledom na dolino in hribe nad njo. Z neštetimi riževimi terasami, bambusovimi gozdovi, nasadi indiga (za barvanje ročno izdelanih tkanin), malimi vasicami, v katerih bivajo manjšine, je Sapa skrita med vedno zelene griče, ki jih tu in tam sekajo skalnata pobočja in bistre vode. Očarljiv ogled na pokrajino je resnično vreden dolge nočne vožnje na sever. Sapa je najčudovitejši del Vietnama. Vsaj zame.
A nismo potovali tako daleč, da bi se zadrževali zgolj v vasici. Vas Sapa je odlična izhodiščna točka, od koder pohodniki pričnejo s trekingom po kaskadnih riževih terasah in med majhnimi hribskimi vasicami, ki so dom plemenom, ki živijo popolnoma v drugačnem svetu kot mi. Ko se podamo na pot na polja, šele razumem resnični čar pokrajine. Po nekaj korakih nas dohitijo starejše ženske iz ene od manjšin, ki naseljujejo odročne hribovite predele. Starejša gospa, oblečena v tradicionalno barvasto tkanino, je naša vodička na trekingu po Sapi. Z naglim korakom nas na repu skupine spremljajo še tri starejše ženičke, nekatere med njimi na rami v dveh košarah povezanih s palico prenašajo manjša bremena, razne uhane, torbice, celo dojenčke. Kadarkoli postanem, da bi fotografirala to dih jemajočo pokrajino posuto z riževimi terasami, se ustavijo tudi naše spremljevalke, me počakajo in spremljajo, dokler se ne priključim ostalim v skupini. In fotografij sem posnela res ogromno. Kako ne bi, če pa so razgledi tako očarljivi, in prelepi.
Naša prva uradna postojanka je pri majhni vaški šoli. Vsi učenci pridejo k nam, nas pozdravijo in nam želijo prodati barvne zapestnice. Ko te pogledajo z velikimi temnimi očmi, se jim težji upreš, zato za dolar ali dva vsi kupimo zapestnice. Čeprav dramatična pokrajina popolnoma očara, najgloblji vtis v Sapi pustijo prav manjšinski otroci. Bosonogi, umazani in razmršenih las ti sledijo na vsakem koraku, večina jih poleg nosi koške in v njih doma narejene izdelke – uhane, zapestnice, pregrinjala in rute, ki jih vztrajno ponujajo mimo bežečim rekam turistov. Otroci, predvsem deklice z materami v popoldanskem času hodijo po pokrajini vse do vasi Sapa in prodajajo izdelke, ki jih izdelujejo plemena. Zapestnice in torbice so značilnih pisanih, čudovitih, živih barv. Dobro govorijo angleščino, ki so se je naučile od turistov. So zelo prijetne, zgovorne in nevsiljive. A imaš neugoden občutek, ko kupiš od ene in druge potarnajo: »Zakaj pa ne od mene? Kupi še od mene«. Zasmilijo se ti, taktika deluje in ker je vrednost njihovih izdelkov le par dolarjev, kupimo od vseh kakšno malenkost. Otroci iz plamen hodijo v šolo, ki je obvezna in ima tri nivoje. Popoldne deklice, kot rečeno, prodajajo izdelke, dečki pa pasejo vodne bivole. V nahrbtniku sem s seboj prinesla tudi več vrečk sladkarij. Ko jih razdelim med otroke, jih z hvaležnostjo v temnih, velikih očeh, hitro pograbijo.
Po kosilu nadaljujemo pot gor in dol po hriboviti, nekoliko blatni -saj je prejšnje dni veliko deževalo – pokrajini. Nas je spremljala sreča, saj je nad nami ves čas pripekalo sonce. Riževe terase smo raziskovali oktobra. Najboljši čas za obisk Sape je od marca do maja in od septembra do novembra. Ta čas v letu je vreme najprimerneje za turizem: suho, jasno, z veliko sonca. Razgledi na terase so najboljši med septembrom in oktobrom. Hladno in suho vreme z stalnimi temperaturami je popolno za treking in fotografijo. Poleti je v Sapi nekoliko hladneje kot v preostalem Vietnamu. Če boste v Sapi med aprilom in majem, boste imeli možnost videti pokrajino v različnih barvah in terase obarvane v zeleno. Pozimi, med decembrom in februarjem je v Sapi precej hladno, še posebej ponoči. Toda obiskovalci so takrat nagrajeni z opazovanjem sončnega vzhoda nad dolino v jutrih. V zadnjih letih je pozimi Sapo celo pobelil sneg. Če imate možnost biti v tej slikoviti pokrajini v zimskem času, boste priča romantični sceni. Sapa je zaradi vsega opisanega popularna destinacija skozi vso leto.
Nekateri pohodniki se odpravijo prenočit v hotel. Mi pa smo izbrali nekoliko bolj pustolovsko različico in se odločili za bolj pristno izkušnjo. Spanje kar pri domačinih. Tako smo iz prve roke izkusili življenje manjšin. Plemena so se prilagodila željam turistov po avtentičnih izkušnjah. Naša gostiteljica je mlada Vietnamska družina. Mlada ženska v hiši nas sprejme, preživi čas z nami in predstavi njihovo kulturo in način življenja. Njihovo razumevanje ljubezni je popolno nasprotje zahodni kulturo. Pari se spoznajo na sejmih, če je ženska všeč moškemu, jo ta udari po zadnjici. S tem se rodi nova ljubezen. Ob večerih, ko se najemo, nam gostiteljica ponudi »veselo vodo«, riževo žganje, ki je dobilo ime po učinku, ki ga ima na ljudi, ki ga spijejo. Prespali smo na udobnem ležišču, pokritem z ročno narejeno barvito odejo pod mrežo proti komarjem, sama sem se zelo trudila zatisniti oči, saj sem pod posteljo slišala ščurke. Poskušala sem odmisliti nepovabljene »prijatelje« pod posteljo in se z bolj malo spanja nekako vseeno odpočila. Zbudili smo se v čudovito jutro, postrežejo nam palačinke z medom, ki so priljubljene tako pri turistih kot domačinih, nato se dalje po hribih gor in dol. Naša poskočna vodička nas je suvereno vodila mimo vodnih bivolov na paši, vietnamskih pujskov in številnih potokov. Pot so nam večkrat prečkali simpatični otroci.
heartofwonderlust 