Po dolgi in utrujajoči vožnji z vlakom iz Hanoja proti Sapi ter nazaj, smo se odločili presedlati na bolj udobno in hitro prevozno sredstvo. Proti nekdanji cesarski prestolnici Vietnama raje poletimo z letalom. Izkazalo se je kot pametna izbira: prav v tistih dneh je vzhodno obalo Vietnama zajel tajfun, ki bi za več ur podaljšal že tako dolgo trinajst-urno vožnjo z vlakom. Hue je bil med letoma 1802 in 1945 cesarsko glavno mesto dinastije Nguyen. Glavna znamenitost je mogočna citadela iz 19. stoletja, obdana s kamnitimi zidovi. Obsega cesarsko mesto, palače, svetišča, prepovedano vijolično mesto, ki je bilo nekoč dom cesarja in repliko kraljevega gledališča. Hue je bil uvrščen na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine. Če ste ljubitelj zgodovine ali preprosto radi odkrivate eksotične kulture, je Hue kot bivša kraljeva prestolnica Vietnama prav gotovo na vrhu vašega potovalnega načrta. Kompleks spomenikov, grobnic in pagod privablja turiste iz vsega sveta. Hue dolguje svoj čar Dišeči reki, ki deli mesto na pol. Reka naj bi na jasen dan bila slikovita, a med našim obiskom mesta v oktobru smo na žalost naleteli na ogromno padavin. Zaradi dežja reka je bila reka umazana, rjava in nič kaj dišeča. Ob njej je zasidrano ogromno ladjic v obliki zmaja, kar daje mestu poseben čar. Za štiri dolarje se tudi sami odpravimo na enourno plovbo po mogočni reki. Namesto, da bi si ogledovali znamenitosti nas pričaka prodaja. Ženica nam namreč ves čas razkazuje razne denarnice, slike, ponuja pivo in druge pijače. Naslednji dan si v močnem nalivu ogledamo citadelo ali mestno obzidje, ki je največja znamenitost mesta. Znotraj obzidja se nahaja prepovedano vijolično mesto, delno ohranjen tempelj, kjer je nekoč vladal cesar Minh Mang. Ogledali smo si tudi razne grobnice vladarjev in pagode, med drugim grobnico Tu Doca, Minh Manga in Khai Dinha, ki vse osupnejo zaradi bogatih reliefnih kipov.
Naslednja postaja je ljubko, zgodovinsko mesto Hoi An. Je najbolj atmosferično in čudovito mesto. Raj za vsakega popotnika. Uživaš lahko v prelepem mestu, okusni hrani, zgodovini, edinstvenem nakupovanju … Je simpatično mesto, polno lantern, rumenih fasad, galerij, starinarnic in okoli 500 trgovin s šiviljami. Središče mesta je majhno, zato ga prehodimo. Trgovine s šiviljami so skoraj na vsakem koraku, obvezno tudi sami zavijemo v njih. V Hoi An-u si preprosto moraš dati zašiti po meri narejeno obleko. Preprosto je; poveš ali pokažeš, kakšen model želiš, izbereš blago, šivilje vzamejo tvoje mere, plačaš nekaj deset dolarjev in že naslednji dan lahko prevzameš sešite obleke. Zadnji dan, ko se nam je že mudilo uloviti avtobus, so mi sešili plašček v zgolj treh urah.
Po kratkem eno-nočnem postanku v obmorskem Nha Trang-u (kjer smo se sprostili na plaži in si privoščili masažo), smo nadaljevali pot po Vietnamu v mestu Da Lat. Mesto v centralnem sredogorju, ki leži na 1500 metrih nadmorske višine, je pri Vietnamcih priljubljeno letovišče mladoporočencev na medenih tednih. Visoka lega in milo podnebje omogočata oddih od obalne vročine vso leto. Zaradi podnebja in rodne zemlje je Da Lat dobil vzdevek mesta večne pomladi, je kraj kjer rože cveto, ptice pojo, zrak je svež in čist, diši po borovcih. Kot pravi Vietnamci smo najeli motorje in se pridružili receptorju hostla na ogledu pokrajine. Najprej smo se odpeljali do manjše vasi, v kateri biva družina receptorja. Ta nam zaupa svojo pretresljivo zgodbo. Njegov pravi oče je padel v vojni, ki je pustošila po Vietnamu, nato ga je posvojil vojak, ki je očeta spoznal v vojni, in posvojil njegovega sina, kljub temu, da sta se borila na nasprotni strani. Vožnja s skuterjem nam omogoča občudovanje lepot narave. Obiskali smo farmo čričkov, kjer so si tisti z najmanj občutljivimi želodci privoščili malico – čričke s kečapom. Okus naj bi imeli podoben pomfritu, čeprav tega ne izvem s prve roke/želodca.
Po ne preveč mamljivem prigrizku smo se podali na okoliška brezpotja, ustavili na farmi sviloprejk, kjer so nas seznanili s predelavo svile. Naša končna postaja je bila majhna vas, v kateri živi receptorjeva nadomestna družina. Na pragu hiške nas je pričakalo kup stark z nasmejanimi, prijaznimi in zgubanimi obrazi. Ženice so se nam predstavile, mi smo jim povedali svoja imena, našo starost in od kod prihajamo. Receptor/vodič je seveda vse prevajal. Nato jih je naučil, kako se predstaviti v angleščini in kako zapeti znano pesem Zombie, skupine The Cranberries. Vsi smo se dobro pozabavali, ko 70 in več stare gospe pojejo: “In your head, in your head! Zombie! Zombie!” Izvedeli smo več o njihovem načinu življenja. Največji dobiček domačinom v vasi predstavlja pridelovanje kave in seveda riža. Glavno besedo v hiši imajo ženske. Tudi večino opravil morajo opraviti, recimo po vodo se morajo same spustiti v več metrov globok vodnjak. Po drugi strani pa se ženske ne smejo same odločati s kom se bodo poročile, temveč moški izberejo soprogo, nevestina družina pa mora ženinu za poroko dati še vodnega bivola in denar. Receptorjeva sestra nam je pripravila okusno kosilo z riževimi rezanci, tofujem in zelenjavo, za posladek pa različno sadje. Med pripravo nam je razlagala več o življenju mladih Vietnamk. Kljub vročini nosijo maske preko ust in bele rokavice, ki segajo nad komolce. Ne želijo namreč porjaveti na soncu. Trend je, da bi bile čim bolj podobne Evropejkam oziroma »žabjim očem«, kot nam pravijo. Tiste premožnejše gredo celo tako daleč, da si operirajo ustnice in oči, da bi izgledale čim bolj zahodnjaško. Naslednji dan se zapeljemo višje v hrib do Thien Voung in Linh Phuoc pagod, obiščemo pa tudi Dolino ljubezni, nekakšen kičasti zabaviščni park s cvetjem in grmički v obliki srca.
Naša zadnja postaja preden smo se poslovili od Vietnama, je bilo največje, a ne glavno mesto, Hošiminh, včasih poznan kot Sajgon. V času Francoske kolonije je bil prestolnica. Hošiminh imenujejo tudi Pariz ali biser Orienta/Daljnega vzhoda. Če je Hanoj prestolnica, ki se počasi prebuja in odpira svetu, je Hošiminh izkušenejša in razvitejša metropola. Sedem milijonsko mesto je nabito z energijo, v mestu vlada kaotičen vrtinec. Center mesta je dostopen s hojo. Sprehodite se po brezčasnih ulicah, ujetih med stolpnicami 21. stoletja. Široke ulice spominjajo na prostrane pariške avenije. Če je bil promet v Hanoju nor, naj raje ne omenjam prometa v Sajgonu. Motor pri motorju. Iz Sajgona smo se odpravili na izlet do Ču Či tunelov, mreže podzemnih rovov, ki so imeli pomembno vlogo v Vietnamski vojni. Ču Či tuneli se nahajajo v Ču Či okrožju Hošiminha in so del večje mreže podzemnih tunelov, ki pokrivajo velik del države. Tunele so uporabljali Vietkongovi vojaki kot skrivališče med bojem, za sredstvo komunikacije in oskrbe, celo kot prebivališča. Razširjena mreža tunelov je imela velik pomen v boju proti ameriškim silam. Gre za mrežo okoli 120 kilometrov dolgih tunelov, kjer so se Vietnamski vojaki skrivali in živeli. Da bi jih zvabili na plano, so Američani uporabili smrtonosne pline. Med ogledom muzeja na prostem, nam tudi pokažejo, kako so se mladi vojaki enostavno in hitro (v manj kot minuti) skrili v tunel in za seboj zakrili vse sledi. Videli smo lahko tudi različne pasti, ki so se uporabljale med bojem in so onesposobile, pohabile ali celo ubile nasprotnike. Nato smo se sami spustili v tunel, ki je odprt za turiste. Občutek utesnjenosti, vonj po vlagi, popolna tema, strah. Čeprav je predor dolg le okoli sto metrov, se zaradi neudobnega položaja – plaziti sem se morala po kolenih – vrnem na plano že po petdesetih metrih. Pomisliš, kako težko je moralo biti med vojno.
Preden smo zapustili Vietnam, smo se odločili raziskati še delto Mekong. Mogočna reka Mekong velja za eno največjih svetovnih rek. Svojo pot začne visoko na tibetanskem platoju in naredi okoli 4500 kilometrov dolgo pot po Indokini, preden se na jugu Vietnama izlije v morje. Pri tem se razcepi in tvori eno največjih rečnih delt. Območje ob delti Mekong je zelo rodovitno, zato se jo je prijel vzdevek »velika skleda riža«. Je svet neskončnih riževih polj, nasadov tropskega sadja, številnih palm in rečnih kanalov. Z majhnim čolnom smo zapluli po reki in se izgubljali v različnih odtenkih zelene barve narave in rjave barve reke. Med plovbo vodič razlaga o življenju v komunističnem Vietnamu. Spletno omrežje Facebook je, na primer, prepovedano, kaznuje se lahko tudi govorjenje proti vladi in režimu. Ustavili smo se na manjšem otoku za kosilo, nato pa pohiteli proti čolnu, saj so jasno nebo hitro prekrili temni oblaki. Priča smo bili močnemu nalivu, ki povzroči naraščanje reke in ta kmalu zalije otoček.
heartofwonderlust 