Z avtobusne postaje v Phnom Penhu nas je tuk-tuk zapeljal do hostla. Z voznikom smo se dogovorili, da nas pobere tudi prihodnje jutro in nam razkaže mesto. Tako smo ves naslednji dan namenili raziskovanju Kamboške prestolnice. Kambodža je država, ki je, po mojem mnenju, trume turistov še niso povsem odkrile (z izjemo Siem Reap-a). Phnom Penh je vedno v gibanju, je mesto kaosa, revščine, a hkrati upanja za množico Kambodžanov, ki se dnevno zlivajo vanj. Med vojno v Vietnamu so ga nekateri imenovali »Otok miru«.
Danes je Phnom Penh mesto, kjer spoznaš strašno preteklost in bolj vzpodbudno prihodnost Kambodže. Nekoč znano kot Biser Azije, a je zaradi vojne in revolucije izgubilo del sijaja. Mesto je sedaj na dobri poti, da si povrne nekdanji sloves. Na bližnjem hribu smo si ogledali mogočni tempelj Wat Phnom – simbol in zaščitnik prestolnic. Wat Phnom je budistični tempelj, zgrajen leta 1373, dviga se 27 nad zemljo in je središčna točka Phnom Penha.
Odpravili smo se tudi do muzeja/spomenika Toul Sleng ali bazo S-21, nekdanjih zloglasnih zaporov Rdečih Kmerov. Deželo sta zaznamovala brutalni režim Rdečih Kmerov in skoraj trideset let trajajoča državljanska vojna. Rdeči Kmeri so državo prevzeli pod pretvezo, da ZDA nameravajo bombardirati mesto, Kmeri pa so si enakost ljudi predstavljali kot agrarno državo, kjer so vsi kmetje. Zato so vse meščane preselili na podeželje. V času vladavine Pol Pota v obdobju med 1975 in 1979 so bili prostori osnovne šole spremenjeni v zapore. Skoraj dvajset tisoč nedolžnih žrtev, izobraženci, drugače misleči, praktično vsi, razen neizobraženih kmetov, so bili zaprti in mučeni. Preživelo jih je le sedem. Danes lahko v muzeju vidimo, kje so zapornike mučili, v kakšnih utesnjenih prostorih (0,8 x 2 metra velikih celicah) so bivali. Marsikdo med njimi ni prenesel strašnega mučenja, zato je skočil čez balkon v tretjem nadstropju. Da bi preprečili naglo smrt, so na okna in terase postavili bodečo žico. Najbolj pretresljiva je razstava fotografij zapornikov in mučenja. Vsi zaporniki so bili dokumentirani in fotografirani. Ob tem ne ostaneš ravnodušen.
Večino zapornikov so odpeljali na polja smrti, kjer so jih kruto pobili. Žrtve so iz zapora s tovornjaki prepeljali ponoči, pričakovali so izpustitev, a jih je čakala kruta usoda. Po usmrtitvi so žrtve zakopali v jame na področju velikem dva hektara, kjer je bilo pred tem kitajsko pokopališče. Danes jena Polju smrti v spomin žrtvam postavljen spomenik, v katerem so zložene izkopane človeške kosti, lobanje – teh je v stolpu kar osem tisoč -, v okolici so vidne jame, iz katerih so zaenkrat izkopali okoli devet tisoč okostij. Režima je bilo uradno konec šele leta 1998 s smrtjo Pol Pota, čeprav so ga že leta 1979 strmoglavili Vietnamci. V času režima Rdečih Kmerov je bilo ubitih več kot dva milijona ljudi.
Naslednji dan smo si ogledali kraljevo palačo. Gre za kompleks zgradb, ki služijo kot kraljeva rezidenca Kamboškega kralja. Prav tisti dan je kralj praznoval rojstni dan in priprave so potekale vse od jutra. Ulice so bile okrašene s pisanimi trakovi, ceste so počistili, pločnike pobarvali. Obiskali smo Kraljevo palačo s Srebrno pagodo. Čeprav je bila vročina neznosna, sem si morala prekriti roke, na srečo sem s seboj prinesla ruto, s katero sem si prekrila ramena pred vstopom v budistični tempelj. Med ogledom smo se izgubljali v najrazličnejših zgradbah, vsaka lepša od prejšnje. Najbolj pa očara Srebrna pagoda. Ves kompleks je zaradi slavja okrašen s cvetjem. Zvečer smo pohiteli s tuk-tukom do reke, da bi tudi sami bili del praznovanja. Želeli smo si ogledati ognjemet, a smo obtičali v gneči na cesti in videli zgolj zadnje rakete, slavje se je nato zavleklo pozno v noč.
Naslednji dan smo se odločili, da kar sami peš raziščemo ulice Phnom Penha. Ogledali smo si Muzej narodne zgodovine, ki hrani Kmersko umetnost, nato pa se sprehodili še po nekaterih uličicah do budističnega templja. Tam so nas dohiteli otroci, večina jih je bila najverjetneje sirot. V torbici sem za vsak slučaj hranila bonbone, lizike in piškote. Otroci jih vzamejo s takšno hvaležnostjo v očeh, ki jo redko vidiš. Na skriti tržnici sta me ustavila deklica in njen mlajši brat. Ker ravno stojimo pri stojnici s sladoledom, gledata pa ga z otožnimi velikimi očmi, sem ju osrečila s sladoledno lučko. Nekaj dolarjev za nas ni veliko … V Kambodži je ogromno sirot, posledično tudi veliko sirotišnic, ki postajajo vse bolj obiskane s strani turistov. Ti tam v želji po pomoči sirotam pustijo ogromno denarja, žal pa ta gre v roke lastnikom sirotišnic, ki otroke izkoriščajo za zaslužek. Po mestu smo celo videli plakate, s katerimi želijo turiste odvrniti od obiska sirotišnic.
Že po nekaj dneh v Kambodži sem opazila, da Kmerom iz oči sijejo skromnost, obubožanost, iskrenost, skrivnostnost, zgaranost, kljub kruti preteklosti in revščini, pa pri njih lahko opaziš tudi veselje, srečo, zadovoljstvo in upanje. Phnom Penh je, kot ostale Azijske prestolnice, ujet sredi naglih sprememb. V zadnjih nekaj letih je »zraslo« veliko restavracij, zato priporočam, da še pravočasno odpotujete na ta konec sveta, preden se original popolnoma spremeni.
heartofwonderlust 