Pisal se je januar. 2010. Snežni metež. Večina letov iz Dunaja v Avstriji je imela zamudo. Tudi tisti v Helsinke na Finsko. Po štirih letih in pol študija novinarstva v Ljubljani, je bil čas za novo avanturo. Erasmus je bil odlična priložnost da se podam na potovanje v tujino. Helsinki so bili moj dom za poletni semester. Najboljša odločitev do zdaj! Da, od tega je minilo že osem let, vendar so spomini na pol leta preživetega na Finskem še kako živi. Moj spomin je odličen, pa naj je to pozitivna ali ne tako dobra lastnost – odvisno od situacije. Tekom šolanja je bilo priročno, a če vprašate mojega fanta, ne tako. Včasih bi lahko pozabila (neumne) stvari, ki jih izreče, pogosto pripomni. Ok, zašla sem (moje misli velikokrat zaidejo … zame nič nenavadnega, to sem pač jaz – wanderer).
FINSKA, torej. Kot sem omenila, leta 2012 sem živela v Helsinkih od januarja pa vse do sredine junija. Nameravala sem študirati kje na toplem, kot recimo v Španiji ali na Portugalskem, toda očitna ovira je bila nepoznavanje jezika. Najvarnejša, čeprav nikakor ne najcenejša izbira je bila Finska, kjer so vsi predmeti na fakulteti potekali v angleščini. In verjemite, Finci obvladajo ta univerzalni jezik. Kogarkoli ustaviš na ulici, ti bo pomagal v perfektni angleščini. Mnogi so me pred odhodom vprašali, zakaj prav Finska? Tam visoko na severu, kjer zima sonca ne pozna. Kjer se temperature spustijo tudi do minus trideset. Kjer se sneg ne stopi kar tako. Da, tam, kjer sem preživela najboljše in nepozabne trenutke. Nikoli nisem imela odgovora, zakaj ravno Finska, še vedno ne vem. Nekaj me je vleklo tja v Helsinke. V mesto, kjer sem spoznala najboljše prijatelje.
Finska je prelepa država, neverjetna pokrajina, prijazni ljudje, a opozorilo – je tudi precej draga. Cene za kavo so okoli 4 evre, da ne omenim cene alkohola. Nič čudnega, da Finci alkohol raje kupujejo v Estoniji. Ladja iz Helsinkov v Talin je večinoma polna ljudi, ki plujejo tja kupiti cenejši alkohol. Medtem ko se je moja denarnica tanjšala, se jaz nisem … zahvaljujoč najcenejši dobrini na Finskem – čokoladi. Od leta 1891 Finci proizvajajo čokolado Fazer (njami). Fazer sicer ni najpopularnejša znamka na Finskem. Rekla bi, da je to Marimekko (torbice, obleke, pohištvo). Se spomnite Carry iz Seksa v mestu? Morda ste zasledili cvetlični vzorec na njenih zavesah. Če vam Marimekko ne prikliče asociacij, zagotovo poznate Nokio, ki je ime dobila po mestecu 15 kilometrov od Tamper, najpopularnejšega nordijskega celinskega mesta. Leta 2010 je skoraj iz vsake torbice ali žepa odzvanjala enaka melodija. Od čokolad, tekstila, mobilnih telefonov, ustavimo se še v svetu risank. Morda niso svetovno znani, na Finskem jih obožujejo vsi – Mumini so zgodba o trolčkih, ki so pobegnili iz domišljije Finke Tove Jansson in so prebivali v muminhiši v Mumindolu. Že od leta 1945, ko je izšla prva knjiga, so Mumini bili v stripih, televizijskih serijah, filmih, imajo celo svoj tematski park v Naantali na Finskem. So družina belih, okroglih živalcah, ki spominjajo na povodne konje.
17 obveznih doživetij na Finskem
Ko opisujem Finsko in navade Fincev, ne morem mimo savn. V državi, kjer je pet milijonov prebivalcev, imajo, neverjetno, kar tri milijone savn. Savne so prostor, kjer se lahko sprostijo s prijatelji in družino. Niso simbol razkošja, temveč nujnost. Zakaj bi posle sklepali v pisarnah, če imamo savne. V študentskem bloku, kjer smo prebivali zgolj tuji študentje smo imeli kar dve savni, bila naj bi celo v finskem parlamentu. Finska savna je suha z visoko temperaturo. Kako zdržijo na takšni vročini, sem si mislila pri sebi, ko pa zunaj zmrzuje. No, nič čudnega, glede na to, da vanje zahajajo že od malega. Spomnim se, da sem mislila, da se bom kar stopila na tej vročini, ko sem sedela v javni savni v kopališču, poleg pa sta bili ženska z majhno punčko, ki je komaj shodila. Punčka je norela sem ter tja, uživala, njena mamica pa je kar naprej prilivala vodo na vroče kamne. »Kar je preveč, je preveč,« se mi je podilo po mislih, ko sem vsa rdeča kot kuhan rak zapuščala savno. Doživetje savnavnja ni dovolj adrenalinsko za vas? Potem morate posnemati Fince, ko prenehajo s potenjem v savni. Skočiti v luknjo v zmrznjenem jezeru ali se zgolj povaljati po snegu, če ni vode v bližini. Poskusila sem oboje. Noro! A nikoli več (zaradi mojega zdravstvenega stanja namreč – prebolela sem možgansko kap dve leti po moji Finski avanturi).
Še nasvet, če se odločite teči iz savne po snegu do luknje v zamrznjenem jezeru. To sem doživela na Laponskem – najbolj nepozabna izkušnja poleg Severnega sija seveda (več o tem v nadaljevanju). Obujte si nogavice! Ni me zeblo, ko sem tekla na minus 30 stopinjah in se potopila v ledenem jezeru, temveč so mi skoraj zmrznila stopala, ko sem bosa tekla po snegu – kot bi me zbadalo sto ledenih igel. Naslednjič sem že obula nogavice (osel gre samo enkrat na led, no, jaz sem šla večkrat, a bolje opremljena=).
Na Finskem morate obiskati Helsinke. V prestolnici je ogromno zanimivosti, naj izpostavim meni najljubše. V Helsinkih zagotovo najbolj izstopa Bela Katedrala. Bela cerkev z zeleno kupolo na vrhu stopnišča odločno kraljuje na skoraj vsaki fotografiji. Ta dragulj Helsinkov pobere vso pozornost na Senatnem trgu v središču mesta. Tuomiokirkko je bila zgrajena leta 1727 namesto manjše cerkve. Kar me je pri Beli katedrali najbolj pritegnilo, je njena preprostost. Niti zunanjost, niti notranjost te luteranske cerkve nista pretirani. Ni okrasja, kot ga srečamo v drugih cerkvah. Popolno nasprotje Katedrali Uspenski, ki je ortodoksna cerkev, menda največja v zahodni Evropi. Ta veličastna in pisana znamenitost predstavlja Bizantinsko-Rusko dediščino v Helsinkih. Nisem religiozna oseba, a naj še ostanem pri cerkvah za trenutek. Če iščete najpreprostejšo, obiščite Skalnato cerkev . Temppeliaukio je zgrajena v kamen, v celoti leži pod zemljo, strop pa je izdelan iz bakrenih žic.
Ne zamudite odlične »selfie« priložnosti pod neverjetnim spomenikom Sibelius, posvečen odličnemu skladatelju Jean-u Sibelius-u. Abstraktni spomenik sestavlja kar 600 jeklenih cevi, ki tvorijo unikatno skulpturo in spominjajo na orgelske piščali. Te jeklene piščali najdete v parku Sibelius, ob njih pa se nahaja še spomenik znamenitega skladatelja.
Z majhnim trajektom se zapeljite in obiščite prikupen otoček v bližini Helsinkov. Otočje okoli Helsinkov sestavlja več kot 300 otokov, moj najljubši pa je Soumenlinna. Otok, ki ga preprosto morate obiskati, ko ste v Helsinkih, spada pod Unescovo kulturno dediščino. Trdnjava je bila zgrajena leta 1748 kot zaščita proti Rusom. Moram priznati, da sem na Soumenlinno zašla večkrat. Tja me je vlekla oddaljenost od mestnega vrveža, tja sem se šla spočiti, nadihati svežega zraka in uživati v samoti. Raziskovanje trdnjave in otoka priporočam v vseh letnih časih. Pozimi, ko je otok pokrit z debelo belo odejo, izlet na trdnjavo očara z mirom in spokojnostjo. Ker sem v Helsinkih preživela pol leta (od januarja do junija), sem se imela priložnost sprehoditi po starodavnih kamnih trdnjave in po otoku tudi ko ga sta prekrivala trava in cvetje. Raziščite staro vojaško bazo, uživajte v morskem vetriču, naj vas začara čudovit sončni zahod, privoščite si piknik ali se zgolj umaknite od mestnega utripa.
Finci morda obožujejo svojo neverjetno naravo – gozdovi in jezera (prav v naravi in odnosu do nje sem našla vzporednice s Slovenijo), opazila pa sem tudi njihovo ljubezen do kave in karaok. Ko sem raziskovala prestolnico, sem našla majhno in prikupno kavarno Regatta. Gre za majhno rdečo leseno kolibo in, po mojem mnenju, najbolj srčkano kavarnico v Helsinkih. Čeprav ima le štiri mize, dajo različni predmeti kot so stari kuhinjski pripomočki, glasbila, stare fotografije … občutek udobnosti, domačnosti in posebnega vzdušja. Kavarna se nahaja blizu spomenika Sibelius-a. Če Finci veljajo za zaprt, sramežljiv in tih narod, se ta stereotip poruši v baru s karaokami. Te najdete marsikje v Helsinkih. Še posebej po nekaj pijačah, se sprostijo. Obisk bara s karaokami je nujen, četudi ga obiščete zgolj z namenom poslušanja, ali pa se celo preskusite v petju. Menda naj bi obstajal celo taksi v katerem lahko prepevate karaoke. Kot ste verjetno že slišali, je na Finskem popularna glasbena zvrst metal. Si želite prepevati to zvrst? Le obiščite bar Heavy Corner in se pridružite njihovim večerom karaok.
V kolikor vam ostane par dni v Helsinkih, vam priporočam, da se s trajektom zapeljete do Talina v Estoniji. Zgodaj zjutraj odplujete iz pristanišča v Helsinkih, se sprostite in uživajte v plovbi. Namen mojega obiska Estonske prestolnice je bil ogled Talina, večina Fincev pa se je na pot po morju odpravila zaradi nakupa cenejšega alkohola. In pitje se je začelo že na trajektu zgodaj dopoldan. Po prvih praznih plastenkah piva, se je, seveda, že zaslišalo veselo popevanje karaok. Če se nimate namena zgolj opiti in kupiti pijače, je Talin prijetno mesto za raziskati. Staro mesto je majhno, lahko se sprehodite. En dan zadostuje, da si ogledate očarljivo prestolnico Estonije, zaradi podobnega jezika, se vam ne bo zdelo, da ste sploh zapustili Finsko. Le za vašo denarnico bo bolj prijazno. Na poti domov v Helsinke, sem presenečeno opazovala, kako so Finci nosili velike zaboje različnih alkoholnih pijač. Celo starejši ljudje, ki so težje hodili, so jih nosili. Zanimivo/smešno/presenetljivo/čudno je bilo videti starejšega gospoda z rdečim nosom, ki je v eni roki držal palico, v drugi pa vlekel voziček s šestimi škatlami alkohola. Cene alkoholnih pijač na Finskem so zelo visoke, zato se mnogi odpravijo na dnevne izlete v Estonijo, kjer nakupijo cenejše zaloge pijače.
Na Finskem se v mesecu maju odvija velik študentski festival na prostem. Ko študenti doštudirajo, se v znak praznovanja 30. aprila zberejo okoli kipa Amande Havis v Helsinkih in ji nadenejo belo kapo. Naslednji dan, prvega maja (Vappu), študenti oblečejo bele kape, se našemijo v različne kostume in v parkih proslavijo diplomo. Ko sem se leta 2010 tudi sama udeležila te študentske zabave, je maja končno tudi skopnel sneg, lahko smo sedeli na odejah na travi in uživali v prvih toplejših sončnih žarkih. Spomnim se, kako so vsi navdušeno ploskali in vzklikali, vsakič, ko je posijalo sonce. Da, tudi Fincem gre lahko sneg vse do konca aprila že pošteno na živce.
Ko opisujem svojo pol-letno Finsko izkušnjo, ne morem mimo najboljšega spomina. Morda celo najbolj neverjetna stvar, ki sem ji bila priča v mojem življenju. Severni sij je eden največjih spektaklov, ki nam jih je pripravila narava. Da bi opazovali ta občudovanja vreden pojav, se morate odpraviti na sever. In s severom mislim Laponsko. Nas je nočni vlak popeljal iz Helsinkov v Rovaniemi, nato pa z avtobusom vse do Korvale, kjer smo prebivali v prikupnih rdečih lesenih kočah. Neverjetno okolje, čudovita narava, mnoge aktivnosti … vse to vas čaka v Korvali, okoli 60 kilometrov severno od Rovaniemi-ja in arktičnega kroga.
Na Laponskem se izkusila safari z vpreženimi jeleni in haskiji, tekaško smučanje, smučanje v Pyhi (smučarsko središče severno od Korvale), po savnanju sem tekla v luknjo v zamrznjenem jezeru, prečkala sem arktični krog, svoje želje zaupala Božičku v čarobni Božičkovi deželi v Rovaniemi-ju prav na akrtiktičnemu krogu. To naj bi bil Božičkov uradni dom. Božiček naj bi izviral iz skrivnostnega Korvatunturi na Finskem Laponskem, ampak je leta 1985 v Rovaniemi-ju odprl svojo pisarno. Božičkova dežela je odprta vse dni v letu, tam lahko srečate tega dobrega moža v rdečem, kupite božični spominek, pošljete razglednico, ki jo lahko prejemnik v nabiralniku najde na Božični večer (Božiček ima svojo pošto), v deželi lahko prečkate arktični krog.
Jeleni, kaskiji, Božiček osebno, vse to je neverjetna izkušnja, ampak, kot pravi Sinéad O’Connor, nič se ne more primerjati (Nothing Compares to …) s polarnim sijem! Žareča zavesa svetlobe, ki pleše po nebu je tako močan in edinstven naravni pojav. Avrora borealis nastane, ko električno nabiti delci magnetosfere pridejo v stik z Zemljinim ozračjem, tam reagirajo ter posledično zasvetijo. V severni Laponski »lučke« svetijo na jasno noč od septembra do marca. Vse, kar morate storiti, je počakati na jasno nebo, obleči topla oblačila, pograbiti kamero, pogled usmeriti v nebo in biti priča dramatičnemu, čarobnemu plesu roza, zelene, rumene, modre, oranžne in bele svetlobe. Nepozabna izkušnja.
Leta 2010 smo bivali v malih lesenih hiškah na Laponskem in smo vso noč čakati na zamrznjenem jezeru na temperaturi okoli minus trideset stopinj, da bi vsaj enkrat v življenju uzrli čudež narave. Še vedno se spomnim (mislim, da tudi moji Erasmus prijatelji ne bodo nikoli pozabili), kako sem se na ves glas drla: »SEVERNI SIJ!! Pridite ven! Severni sij!« ko se je pričel magični ples lučk. Večina prijateljev je bila medtem na toplem v kočah, najbolj pogumni pa kakšni dve, tri ure zmrzovali zunaj in gledali v nebo. In verjemite, bilo je še kako vredno. Spomnim se Justina iz Anglije, kako je od navdušenja pritekel iz koče le v nogavicah. Poslali smo ga nazaj v hišo, da si obuje čevlje, saj bi mu stopala drugače zmrznila. Danes vam menda ni treba več trpeti na minusu, da bi ujeli ta neverjetni šov na nebu, lahko bivate v namenskem igluju in opazujete severni sij kar iz postelje na toplem. Kakorkoli, čakati na snegu in mrazu je zame del nepozabne in neverjetne izkušnje. Lahko rečem le: VAU.
heartofwonderlust 