Borka

“Bogastvo človeških izkušenj bi izgubilo nekaj radosti, če ne bi bilo treba premagovati nobenih ovir.” (Hellen Keller)

   Preteklo je 10 let. Kot bi mignil. Prvih nekaj dni, ko sem ležala v bolnišnični postelji brez možnosti premikanja leve strani telesa, se je sicer vleklo kot megla. Čas se je takrat zame ustavil, a ko si enkrat nazaj v (pre)hitrem tempu vsakdana, je desetletje zbežalo mimo. In še vedno nisem vredu, nisem ok. Tudi po vsem tem pretečenem času. Fizične omejitve mi namreč ostajajo. A sem veliko napredovala z vidika sprejemanja bolezni in sebe.

   Spomin na usodno noč so možgani zabrisali, da bi mi prihranili mučne spomine, najbrž. V bistvu so spomini na prve tedne zmedeni. Kot sem bila zmedena jaz. Prijatelji so mi povedali, da sem se sesedla. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mojim telesom. Zgodilo se je na najslabši možen večer; Silvestrovo. To je bilo moje prvo praznovanje novega leta kot samska punca po 9 letih v zvezi.  Prilagajanje novemu statusu je bilo čustveno izredno naporno. A pravo mučenje me je šele pričakovalo za ovinkom novega leta. To ni prineslo zgolj novo samsko življenje, ampak popolnoma novo življenje. 2011 je bilo zadnje, ko sem bila še zdrava. In brezskrbna. Le kdo je pričakoval, da se bo vse obrnilo na glavo in da nikoli ne bom več ista. Ne le fizično, osebnostne spremembe so hujše. Tiste tihe, ki jih je na začetku še težje preseči. Predvsem pa sprejeti. Ostalim morda niso tako vidne, se jih pa zato sama zelo zavedam in so še bolj moteče kot fizične pomanjkljivosti.

   Vedno sem delala načrte za prihodnost, a žal je življenje kovalo druge. Kot sem že omenila, se usodnih dogodkov ne spominjam, če priznam, je celoten mesec v bolnici nekoliko zavit v meglo. Predvsem sem ležala v postelji in skušala dojeti, kaj se je zgodilo. Dnevi so se vlekli, kot da vso trpljenje ne bo nikoli minilo. Na drugi strani, pa je deset let zletelo mimo. Občutek imam, da je življenje ušlo mimo mene, da sem ga zamudila. Ustavila sem se, moje življenje je bilo na pavzi, a svet se zaradi mene ni nehal vrtet. Nekoč sem živela na polno in še malo čez, nato sem bila kar naenkrat na poti okrevanja in se učila, kako živeti po najboljših močeh s polovico delujočega telesa in se borila vsaj delno dobiti nazaj svoje življenje. Borba še traja. Čeprav je minilo toliko let, je težko razumeti, da še vedno nisem ok. Da se še vedno iščem in ugotavljam, kdo sem. Se učim živeti ujeta v telesu, ki me ne uboga.

Moja zgodba:

   1.1.2012 sem doživela in prebolela hudo ishemično možgansko kap, ki je bila posledica disekcije desne karotidne arterije. Vzrok ostaja neznan. Bila sem mlada, živela sem zdravo, no, vsaj mislila sem tako. A če dobro pomislim, sem najverjetneje živela prehitro, preveč, čutila pretirano, bila pod stresom (da, tudi mladi čutimo stres), v kombinaciji s slabimi geni (po mamini strani je v družini že prisotna ta bolezen). Nekaj o moji zgodbi si lahko prebereš tukaj.

   Vsaka zgodba je drugačna. Vsaka bolezen, vsaka kap, vsako okrevanje je drugačno. Ljudje smo edinstveni, tako je tudi vsaka kap edinstvena. Ne smeš se primerjati z drugimi bojevniki. Vsi bijemo svojo bitko. Se trudimo preživeti po najboljših močeh. Še posebej pa se moraš prenehati primerjati s seboj pred boleznijo. Tista oseba ne obstaja več. V več pogledih se pogrešam. Pogrešam zdravo, delujoče telo, uporabno roko, hojo brez šepanja, dan brez bolečine, samostojnost, samozavest. Najbolj neodvisnost.

   A kljub oviram, ki so se pojavile na moji poti, sem jih uspela kar nekaj “preskočiti” (ok, prestopiti, če sem iskrena, ker skakati ne morem več). In to z dvignjeno glavo. In nasmehom na obrazu. Včasih se namreč naše življenje ne izteče po pričakovanjih. Ampak ne smeš obupati in se nehati boriti. Treba se je pobrati z dna, nikoli namreč ne vemo, kam nas nova pot lahko popelje.

   Zaradi bolezni še bolj cenim življenje, hvaležna sem za vsak dan, za pravo, iskreno prijateljstvo (osebe, ki so mi stale ob strani ob najhujšem padcu in se mi pomagale pobrati, vedo, da jim bom za vedno hvaležna s celim srcem).

   Deset let po kapi ne želim izpostavljati razlogov za kap in se spraševati zakaj, … (lahko se zgodi komurkoli, zakaj ne meni?).

Želim poudariti, da sem kljub vsemu srečna in najdem milijon razlogov za življenje (tudi v trenutkih, ko imam morda milijon razlogov za obup). A ta beseda ni v mojem slovarju. V meni je ogromno boja, motivacije, optimizma, pozitivne energije, upanja, ljubezni. Seveda so bili dnevi, ko pozitivne misli niso prevladovale in je bilo hudičevo težko najti razlog za nadaljevanje borbe, za smeh in upanje. Prebedela in prejokala sem ogromno noči, na začetku poti okrevanja so bili tudi dnevi “zaliti” s solzami. Bili so in včasih so še dnevi, ko je težko najti pozitivno v vsem. Kap me je zlomila, a počasi se sestavljam nazaj. Izpostaviti želim pogum. Izbiro, da bom preživela vse. Izbiro, da bom srečna, da bom premagala in pregnala temne dneve. Carl Jung je dejal: “Nisem, kar se mi je zgodilo. Sem, kar se odločim postati.”

   Moja zgodba je bila tipična. Vsaj prvih 24 let. Diploma na fakulteti, iskanje službe, ki jo z veseljem opravljaš (pravijo:” Če imaš rad tisto, kar počneš, ne boš delal niti dneva v življenju.”). Skoraj devet let sem bila v zvezi s fantom, ki sem ga spoznala v prvem letniku gimnazije (napačna oseba, kar zdaj vem), potovala sem, kolikor mi je čas dopuščal, obkrožena z najboljšimi prijatelji, ljubečo družino, bila sem samozavestna, samostojna …

   Mislila sem, da imam vse. Tako se je zdelo. A kaj, ko sem izgubila najpomembnejšo “stvar”. “Zdravje je največje bogastvo,” govori pregovor. Popolnoma se strinjam. Na žalost, se tega večina (vključno z mano) zave šele takrat, ko ga izgubijo/mo.

   Kap je pustila hude posledice, najočitnejša je izguba nadzora nad levo roko. Ne morem premikati zapestja in prstov, tudi v komolcu ni tako gibljiva. Prav tako je nestabilen gleženj na levi nogi, ob hoji ne morem stopiti na peto, gleženj in prsti se mi zvijejo. Vsak korak je boleč (na to bolečino po celotni levi strani od levega ramena, lopatice, roke vse do noge, sem se v teh letih že navadila – da lahko vsaj nekoliko normalno živim). Včasih se spotaknem. A saj veste: “Če se spotakneš, naj bo to del plesne koreografije). Zelo sem rada plesala, tudi celo noč; zdaj plešem nekoliko drugače in ne več pogosto, na žalost. Včasih izgubimo ravnotežje, se spotaknemo in pademo. Kaj češ, to je del življenja. Pomembno je, kako se odzovemo na padce … to govori o karakterju. Če padem, se hitro poberem in se smejim sama sebi: “Neroda pač.”

   Izpostaviti moram tudi, kako je kap vplivala na mojo psiho … Zdaj sem sicer že veliko bolje, a na začetku sem mela težave z nadzorom čustev, predvsem z nenadzorovanim smehom, ko mi je bilo nerodno, sram, ali zelo hudo. Tega ne maram preveč razglašati, sploh, ker sem vedno bila prežeta s samozavestjo. A se mi zdi pomembno, da spregovorim o vsem, tudi manj prijetnih vidikih te zahrbtne bolezni.

   10 let je veliko časa, veliko, da delam na svojem zdravju, tudi duševnem. Da premagam kap, ponovno “zacvetim” in dosežem vse, kar sem si in si še želim. Fizično sem še zelo daleč, milijon let oddaljena od zdravega stanja, a z delom na sebi in s tem, da sem se postavila v ospredje, sem dosegla ogromno spremembo – če se primerjam z Jasmino 1.1.2012. Imam luknjo v glavi. Ne morem biti popolna, saj manjka pomemben del mene. A najpomembnejše lastnosti so ostale. Sočutje, trma (če ne bi bila tako trmasta, bi bilo seveda veliko lažje, sploh mojim bližnjim, a brez te lastnosti ne bi mogla premagati vseh ovir na poti), optimizem, pozitivnost, energija …

   Premagovanje možganske kapi me je naučilo, da sem veliko bolj trdoživa, kot sem mislila. Ko te življenje podre in ne veš, ali in kako boš preživel, ugotoviš, da premoreš ogromno moč. “Kar te ne ubije, te ojača,” drži kot pribito.

   Cenim svojo moč, energijo, ki jo ima moje telo kljub hudi invalidnosti, vztrajnost, pogum, moč, voljo, odločnost in da – tudi, trmo.

   Življenje me je odpeljalo na popolnoma drugačno pot, a drugačno nima vedno negativnega predznaka. Moji cilji so se spremenili, tudi prioritete zaradi želje po čimbolj izpopolnjenem življenju. Še vedno živim na polno, želim doživeti čim več. In tudi sem dosegla veliko. Morda ne z vidika zdravih posameznikov. Ne, nimam (še) redne službe, nimam otrok, pri 34-ih še živim pri starših. Želim spremeniti to. Vse ob svojem času, vedno dodam. A preden me sodite, vedite, da je okrevanje in delo na sebi po tako težki preizkušnji ter iskanje in sprejemanje svoje nove identitete, hudičevo naporna služba

   Živeti z zgolj eno delujočo roko ni lahko… kar poskusite se obleči z desno roko, brez pomoči leve. Na primer zavezati vezalke, zapreti gumbe, zapreti zadrgo, če ste ženska – moderček; tudi slačenje zna biti naporno. Skrb zase z eno roko ni lahko, zaupajte mi. Ampak tudi ni nemogoče. Veliko se da naučiti z vajo in potrpežljivostjo. A še vedno potrebujem veliko pomoči pri vsakdanjih opravilih.

   Še vedno imam kdaj slabe dneve, priznam, ko bi samo jokala in ležala v postelji. A, niti ležanje zaradi močnega mišičnega spazma, ni več udobno – včasih boli bolj kot telovadba, zato se prisilim in grem raje na sprehod. Da spraznim glavo, sprostim energijo, naredim vsaj 10 000 korakov dnevno (včasih celo 30 tisoč) in se na koncu dneva počutim bolje. Delam tudi vaje z utežmi, jogo in pilates (seveda vaje prilagodim sebi). Telovadba me je rešila, v večih pogledih. Včasih se je težko rešiti primežu smiljenja samemu sebi in obupavanja. Ponosna sem, da sem našla moč in se spopadla z vsemi ovirami na poti. Morda sem invalid, a sem kondicijsko gledano bolje kot prej. Energije in vzdržljivosti mi ne manjka.

   Morda nisem več takšna, kot sem bila, sem drugačna Jasmina, nova oseba. Boljša? Cenim in vzamem si čas za druge, bolj pomembne stvari. Morala sem opustiti idejo o idealnem življenju, ki sem si ga vedno predstavljala, da sem lahko našla srečo v novem poglavju. Hvaležna sem za vse angele na moji poti, ki so mi pomagali pri pobiranju s tal. Cenim vse prijatelje, družino, terapevte, vse, ki so bili, so in še bodo del moje zgodbe. Nekatere strani sem raztrgala, a le zato, da so se lahko spisale boljše, pomembnejše.

   Pred kapjo sem vedno živela na polno, prvo leto po bolezni pa sem bolj ali manj le opazovala, kako življenje drvi mimo mene. Drugi so živeli dalje, meni se je vse ustavilo. A moj karakter mi ni pustil, da bi se kar vdala, zato sem dala vse od sebe in se pobrala, zborbala skozi vse težave, zbrcala temne oblake in začela ponovno živeti.  Fant Luka ima velike zasluge za ponovno srečo in novo polno življenje. Ne smemo pozabiti, da nam je dano le eno – življenje, namreč. Zato ne čakajte predolgo za spremembo. Že danes pričnite živeti zdravo, uživati v danem trenutku, dihati življenje. Ni boljšega trenutka kot ta trenutek. Odpustite, sprostite se, živite brez obžalovanja, pojdite do konca, dajte vse od sebe. Živite za danes, za ta trenutek.

   Možganska kap me je naučila, da je treba ceniti življenje, kaj je pomembno, ceniti drobne stvari (večina teh ni stvari, ampak osebe, čustva in trenutki), naučila sem se opustiti težnjo po perfekcionizmu, kar je bilo – verjemite – zelo težko za perfekcionista. Zdaj vem, da sem najpomembnejša, da se moram osredotočiti nase, se poslušati … Nihče ni rekel, da bo preživeti, preboleti bolezen, včasih zgolj živeti lahka naloga. A z vsakim korakom naprej sem se znova našla. Mojo strast, ljubezen, poslanstvo. Moje življenje.

   Včasih vas bo življenje poslalo na težko preizkušnjo, a zapomnite si; ko plezaš po hribu, se noge in mišice okrepijo. Tako se v boju z ovirami oblikuje karakter. Čeprav sem imela vse razloge, da bi obupala in se vdala izgovorom, sem se odločila, da bom močnejša od njih. Nehala sem se pritoževati, odmislila vsakodnevno bolečino, se začela boriti zase. Za novo življenje.

   Še vedno pogrešam starega. Sploh ker je bilo lažje. Vse je lažje z dvema rokama, da se naučiš opravljati zgolj z eno, zahteva veliko energije, potrpežljivosti in iznajdljivosti. Samostojnost je pomembna vrednota. Pridobivanje vsaj delne samostojnosti nazaj je bil dolg in težak proces. Na tej poti uvidiš marsikaj, začneš ceniti, kar je zdravim samoumevno. Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj, da bi bila ponovno mlada in zdrava (izgubila sem najlepša leta). Če bi lahko zavrtela čas, bi ga takoj, a le pod pogojem, da v spominu obdržim vso znanje, vse izkušnje, vse lekcije, ki sem jih usvojila na poti okrevanja in seveda ob meni ostanejo vsa nova poznanstva. Sanjam vem … včasih tudi z odprtimi očmi.

   Mnogi se soočajo z izgubo bližnjega. Smrt boli. Jaz sem izgubila sebe. Pot iskanja, kdo sem, kaj me opredeljuje, odganjanja senc okoli mene, da sem veliko več kot zgolj kap … je (bila) dolga. Izgubila sem pomemben del: mojo samozavest, samostojnost. A Zemlja se ni nehala vrteti, življenje ni čakalo, da se pozdravim, vsi so šli naprej, le meni se je svet ustavil. Da bi ponovno našla srečo, sem se morala naučiti biti zadovoljna s tem, kar imam v danem trenutku. Tudi, če nisem zdrava.

   Življenje ne pride z navodili, je pa posuto z dobrimi, posebnimi ljudmi, nasmehi, sončnimi vzhodi in zahodi. Tudi v najtemnejših časih posije žarek upanja, zadovoljstvo. Življenje ni vedno ravna pot, zato se ne smemo vdati, nehati boriti, nikoli namreč ne vemo, kakšna lepota se skriva v ovinkih. Ne vemo, kam nas pot vodi (v tem je tudi čar), lahko bi zamudili prečudovite izkušnje in razglede. “Če si že v peklu, kar nadaljuj.” Ni smisla, da bi se ustavili, najlepši razgled se razprostre vedno na vrhu.

   Ne moremo nadzorovati kaj se nam zgodi, na nas pa je, kako se odzovemo. Sprejemanje moje nove identitete je še vedno “v delu”, a sem že veliko bližje k cilju. Vedno sem hitela, a okrevanja ne moreš prehitevat.

   Z ozirom zgolj na pozitivne plati, ki jih je kap povzročila, lahko rečem, da me je rešila. Prej sem živela prehitro, nisem razmišljala o svojem počutju, zdravju, hitela sem, nisem si vzela časa zase … Zdaj, pa naj se sliši klišejsko, živim za trenutek, cenim malenkosti, ki so večini samoumevno, kot so hoja, govor, samostojnost in življenje samo. Že to, da se prebudiš in lahko občuduješ sončni vzhod, je čudež.

   Včasih se na poti pojavijo ovire, ki se nam sprva zdijo nepravične in prevelike. A vedno imaš na izbiro; ali jih preskočiš, uničiš ali pa dovoliš, da ti zaprejo pot in zlomijo tebe. Moje mnenje je, da nam življenje nastavi ovire, da jih premagamo in s tem rastemo.

Veliko časa po kapi je moralo preteči, da sem ponovno postala kapitan ladje, ki pluje po morju življenja. Morda sem si vzela preveč let, a potrebovala sem ta odmor in čas, da sem se ponovno našla. Da sem ugotovila, kdo sem, kdo želim biti, kako se sprejeti. Predvsem pa, kako doseči cilje v življenju. Še težje mi je bilo, ker sem že od nekdaj perfekcionist, ki je do sebe najbolj strog.

Vsako leto, v času okoli Silvestrovega, upam na čudež … Vedno imam le eno željo. Ne vem, zakaj sem po vseh letih še vedno polna upanja. A res je, umre zadnje. Me je pa pot okrevanja naučila, da bom ne glede na vse, vedno srečna. Dokler se sprejmem in iz situacije iztisnem kar največ.

Tako je tudi moja novoletna želja za vas, da bi bili srečni. In da bi živeli na polno – nikomur ni obljubljen jutri.